Rodil naj bi se ali pa ne 27.4.1976. Tega ne vem, vem pa, da so me tega dne ob 20h, zvečer našli pred cerkvenimi vrati, vsega premraženega in lačnega v majhnem kovčku. Prve mesece življenja sem preživel v samostanu. Vzgajali so me po strogem cerkvenem redu. Od tod izvira moja skromnost, ponižnost in poštenost. Po dopolnjenem prvem letu, so me odnesli v prvo rejniško družino. Tu sem ostal do šestega leta. Moja prva krušna mati je zelo grobo ravnala z menoj, saj sem v tem obdobju dobil od pretepanja kar nekaj zlomov, zvinov, počeno lobanjo in čir na želodcu. Policija in socialna služba ji je zaradi tega odvzela skrbništvo. Moja trpeča pot se je nato nadaljevala. Zamenjal sem kar nekaj rejniških družin. Vsi so ravnali z menoj zelo grdo. Povsod sem moral veliko delati, zato sem šolo močno zanemarjal. Ocene so mi korakale od ena do dva, trojke nisem nikoli dobil. Samo zaradi usmiljenja učiteljev sem lezel iz razreda v razred. Osmi razred nisem nikoli obiskoval. Ocene sem si kar sam vpisal v spričevalo in tako končal osemletko.

V trinajstem letu starosti sem spoznal nebesa. Odšel sem v rejniško družino na Veliko Planino. Tu sem postal pastir, kjer sem pasel ovce in krave, pil sveže mleko in užival planinski zrak. V tišini in lepoti planin, se mi je porodila misel, da bi lahko postal frizer, ne samo to- najboljši frizer. Do tega spoznanja sem prišel ob striženju ovčic in ovnov. Ob tem delu sem neizmerno užival. Vse so bile postrižene drugače, zanje sem si zmišljeval vse mogoče frzure.  O tem sem pripovedoval svoji najljubši krušni materi, katera me je nato poslala k svojemu stricu v Ljubljano. Ta mi je omogočil šolanje za frizerja. Stric je poznal Meto Podkrajšek, ki me je vzela pod svoje okrilje in še danes vzpodbuja moj neizmerni talent.

Namesto denarja smo ji dali zaklano ovco in šest kokoši. A to ji ni bilo dovolj, stric je moral dati še nekaj domačih klobas in jajc.

 

Danes sem v njenem salonu najboljši frizer. Radi me imajo mladi in stari, vsi. Dobil sem si tudi punco, pri kateri živim.Čeprav je štirideset let starejša od mene, brez ene noge, me ne moti. Zelo sem srečen, vendar še vedno sanjam o tem, da se vrnem v planinski raj. želim si, da bi odprl svoj salon, na Veliki Planini.

                                                            D-ALI