Na razvoj indijske književnosti so vplivali trije veliki religiozni oziroma filozofski sistemi stare Indije: brahmanizem, budizem in hinduizem. Indijsko književnost starega in srednjega veka delimo v dve obdobji. Prvo obdobje od srede 2. tisočletja do 200 pr. n. š., je obdobje Ved in z njimi povezane brahmanistične[1] religiozne književnosti. Drugo obdobje se začne po letu 200 pr. n. š. in se imenuje klasično ter traja do 1200 po našem štetju. V tem času je nastala indijska posvetna literatura, ki je tesno povezana z religioznimi tradicijami. Posvetna literatura v tem obdobju se je začela z zgodbami in baladami epske narave. Avtorji, prenašalci in ohranjevalci tega junaškega pesništva so bili poklicni pevci (suta), ki so živeli na dvoru in recitirali na velikih slavnostnih svoje pesmi v čast svojih zavetnikov. Spremljali so tudi kralja v bitki, da so lahko peli o njegovih junaških dejanjih po lastnih doživetjih. Zdi se, da je bila ta oblika pesništva zelo razširjena, toda vse zgodnje pesnitve so izgubljene in do naših časov sta se ohranila samo dva velika epska cikla: cikel o vojni Bharatov in cikel o Rami.

V klasičnem obdobju je indijska književnost razvila skoraj vse glavne zvrsti: liriko, epiko, dramatiko, pripovedništvo v verzih in prozi. Glavni jezik je sanskrt, deloma prakrt in pali, ki sta mlajši razvojni stopnji sanskrta.

Sanskrt je star jezik indijske klasične književnosti (od 500pr.n.š. do 12.st.), najbrž najstarejši in najbolj razvit indoevropski jezik, najbližji stari prezijščini. Jezik vedskega obdobja indijske književnosti so prej imenovali tudi vedski sanskrt, vendar je to precej drugačen jezik, zato ga zdaj navadno imenujejo staroindijski. Glavne značilnosti: prevladujejo jasni samoglasniki, posebno a; e in o sta lahko le dolga samoglasnika. Kot živ jezik je prenehal nekaj stoletij pred našim štetjem, v literaturi se je ohranil do 12. stoletja, v religiji in znanosti pa še dlje. Bere se od leve proti desni, a njegovi znaki ne označujejo le eno črko, ampak tudi sledeč vokal, najpogosteje a. Raziskave tega jezika so osnova za preučevanje razvoja glavnih evropskih jezikov.

Prakrt je skupno ime za starejše indijske govorjene jezike za razliko od književnega sanskrta. Pomeni srednjo stopnjo v razvoju indijskega jezika. Iz prakrta so se razvili moderni indijski jeziki (hindi, bengali itd.).

Pali je eden izmed indijskih, indoevropskih jezikov. Je različica prakrta. V njem so pisali budisti v južni Indiji in na Ceylonu (6.-2. st.pr.n.š.), kot cerkveni jezik je v rabi še sedaj.

Vede

Prvo dokazno gradivo o pismeni kulturi v Indiji izvira iz časa okrog 2300 let pred našim štetjem. Indsko ali harappsko civilizacijo (imenovano po mestu Harappa) so v dolini reke Ind razvili Dravidi. Za najpomembnejša umetniška dela induške kulture velja okrog 1200 pečatnikov. Na njih so po večini upodobljene živali. Upodobitve pa spremljajo znamenja induške pisave, ki je strokovnjaki še niso razvozlali.

Okrog 2000 pr.n.š. so začeli s severa prodirati osvajalci- Indoarijci. Boji med njimi in Dravidi so trajali več kot tisoč let ter so se končali okrog leta 900 pr.n.š., tako da so bili Dravidi poraženi. O teh bojih ni zanesljivih virov, temveč samo legende, ki so se ohranile v arijskih verskih knjigah Vedah, pozneje pa v epih Mahabharata in Ramajana.

Vede (v sanskrtu »znanje, vednost«) so najstarejša oblika indijske poezije. Napisane so v arhajskem sanskrtskem jeziku ter so skupno ime za obsežno religiozno književnost brahmanizma, ki je obstajala od 1500 do 600 pr.n.š.. Vsebuje himne žrtvene obrazce, čarovne izreke, obredne predpise in teološko filozofske razlage.

Pridružujejo se jim spisi, ki podrobneje razlagajo, dopolnjujejo ali pa naprej razvijajo prvotne temelje indijske religije. Delijo se na štiri vrste spisov: Brahmanas, Aranyakas, Upanišadi in Sutras. Najstarejša je Rigveda in znanost je prepričana, da je nastala pred Homerjevimi epi.

Epika

Indijska epika se je začela razvijati že v prvem Vedskem obdobju. V tem času je najbrž nastala osnova obeh religiozno nacionalnih epov Mahabharate in Ramajane. Dokončno obliko sta epa dobila šele v klasičnem obdobju.

Posebna zvrst pripovednega pesništva so bile purane, pesnitve z mitološko in teološko vsebino. Purane v sanskrtu pomeni stare zgodbe. Ti indijski verski epi opisujejo nastanek in propad sveta, razlagajo potek zgodovine človeštva in rodovnik bogov, svetnikov in posameznih dinastij, vsebujejo mite in legende, moralne nauke o dolžnosti raznih kast in podobno. V večini puran slavijo boga Višnuja. Ohranjenih je osemnajst puran od katerih so najbolj znane Brahma, Padma, Višnu in Vaju.

V klasičnem obdobju se je razvila umetna dvorska epika, katere največji predstavnik je Kalidasa, ob njem pa še Bharavi in Magha. Kalidasa (v sanskrtu »služabnik boginje Kali«) je najbrž živel v prvi polovici 5.st.n.š. na dvoru cesarja Čandragupte II.. v severni Indiji, vendar so življenjepisni podatki negotovi, prepleteni z legendami. Za razvoj epa je pomemben s pesnitvama Kumarasambhava in Raghuvamsa. Bhaaravi je živel v 6. st.n.š.. Napisal je ep Kirata-ardžunija. V njem junak Ardžuna premaga demona Kirata, za katerim se skriva bog Šiva, snov epa je zajeta iz Mahabharate. Magha je živel v 9. ali 11. st.n.š.. Njegovo glavno delo je ep Šišupalavadha (Šišupalina smrt).

Mahabharata

Mahabharata je najobsežnejši svetovni ep. Nastajati je začel najbrž že okoli 500 pr.n.š. in dobil svojo končno obliko ok. 400 po n.š. Obsega 100.000 dvojnih verzov, razdeljenih v 18 knjig- parvan. Verz je šloka, indijski junaški verz, ki šteje 32 zlogov. Epsko jedro pesnitve je pripoved o sporu med dvema vejama družine Bharate v severni Indiji. Med rodovoma Kurujev in Pandujev. V dolgi, zagrizeni in krvavi vojni se vsi indijski junaki odločajo za to ali ono družino. Vojna se konča s popolnim uničenjem Kurujev, pa tudi s tem, da se preostali Pandovci umaknejo iz posvetnega življenja. Osnova tega epa je zgodovinska, morda gre za boje različnih indijskih plemen in njihovih vladarskih hiš, ki so se odvijali med leti 1000 do 800 pr.n.š. v bližini današnjega Delhija. Z epskim jedrom pesnitve se prepletalo številni obsežni vstavki: legende, bajke, in filozofski teksti. Od teh so v Evropi postali znani zlasti Bhavagad- Gita, Nala in Damajanti ter Savitri.

1. knjiga Mahabharate- Andiparvan, knjiga o začetku

Uvodu podoben del je opomnik dogodkov, ki sledijo. Osebe so nadnaravna bitja, bogovi in demoni, ki so se na Brahmov ukaz utelesili za sodelovanje v veliki vojni. Obe sovražni strani v pesnitvi Kuruji in Panduji so Kurujevi potomci, pri čemer so Kuruji hudobni junaki pesnitve, Panduji pa dobri junaki pesnitve.

Za dogajanje so pomembni le zadnji rodovi dinastije. Boginja Ganga rodi kralju Šantanuju sina Bhišma. Bhišma se odreče tako vladanju kot poroki. To je namreč bil pogoj, da se je oče lahko še drugič poročil. V zahvalo je oče Bhišmi podelil privilegij, da bo umrl, šele ko bo sam hotel. Po očetovi smrti postane Bhišma varuh svojih polbratov Čitrangade in Vičitravirje. Ta drug za drugim postaneta kralja, vendar umreta mlada, brez otrok. Da dinastija ne bi propadla Bhišma in mati kraljica prosita častitljivega, a na pogled odurnega asketa (tisti, ki živi spokorno, vzdržno življenje) naj v pokojnikovem imenu spočne otroke. Vdovi se uklonita, vendar pa ima groza, s katero ju navdaja asket posledice. Starejši sin Dhrtaraštra se rodi slep, ker je njegova mati med ljubezenskim objemom zamižala, drugi sin Pandu se rodi bled, ker je njegova mati prebledela, tretji Vndura pa se rodi po ukani, saj vdova ni hotela ponovno biti z asketom in je namesto sebe poslala služabnico, zato je otrok bastard, mešanec. Tako je med temi tremi sinovi primeren za vladanje edinole Pandu, ki je najmanj prizadet. Pandu tudi zavlada, vendar pa nekega dne na lovu smrtno rani asketa, ki se je v podobi jelena predajal ljubezenskim užitkom. Asket ga prekolne in obsodi, da bo umrl, kakor hitro se bo prepustil ljubezenskemu objemu. Pandu, ki ima dve ženi si zato naloži vzdržnost, vendar pa dinastija potrebuje dediča. Na srečo njegova prva žena pozna mantre, obrazec s katerim lahko prikliče katerega koli boga, če si želi z njim spočeti otroka in tudi pokliče drug za drugim bogove Dharmo, Vajuja in Indro. Ti bogovi ji dajo sinove: Judhišthira, Bhima in Ardžuna. Tudi druga žena Panduju s pomočjo bogov rodi sinova dvojčka Nakulo in Sahadevo. Ta peterica Pandujevih sinov nosi tudi ime Pandovci.

Starejši Pandujev brat, slepi Dhrtaraštra pa ima kar sto sinov, kateri so se rodili iz kepe mesa, ki so jo shranili v vrč in razdelili na sto kosov. Najstarejši Durjodhana je utelešenje strah vzbujajočega demona Kali. Njegovo rojstvo spremljajo zlovešča znamenja in modrijani svetujejo očetu naj ga pogubi. Oče jih zavrne, kar pozneje povzroči kopico nesreč.

Bratranci, Pandujevi in Dhrtaraštrovi sinovi, rastejo skupaj, vendar Durjodhana že zgodaj pokaže svojo slabo naravo in se noče sprijazniti, da bi Pandujev starejši sin Judhišthira prevzel kraljestvo. Pandovcem nastavlja pasti, da bi jih uničil. Nekoč jih hoče v »smolnati hiši« tudi žive sežgati in Pandovci pred njim zbežijo v gozd. Ardžuna nekega dne osvoji roko princese Draupadi, ki je utelešenje boginje Šri ter jo pripelje v gozd. Ko je mati zaslišala njegov korak, je mislila, da je prinesel hrano in je vzkliknila: »Družno jo uživajte.« Materina beseda pa je nepreklicen ukaz in princesa postane žena vseh petih bratov, čeprav je mnogomoštvo za arijske nazore spotakljivo. Ko so tako Pandovci s princeso dobili zavezništvo njenega očeta, kralja sosednega plemena, se Dhrtaraštra odločil, da kraljestvo razdeli med svojih sto sinov na čelu z najstarejšim Durjodhana in peterico Pandovih sinov na čelu z najstarejšim Judhišthirom.

2. knjiga- Sabhaparvan, knjiga o palači

Bratranci Kurovci povabijo bratrance Pandovce k sebi v Hastinapuro. Durjodhana skuje načrt in Judhišthiro izzove na kockarski dvoboj, vendar z začarano kocko, tako da po vrsti zgubi vse zaklade, palače, kraljestvo, brate in ženo. Dhrtaraštra sicer razveljavi izide sleparske igre, vendar pa kmalu nato dovoli novo igro in Judhišthira zopet izgubi vse. Tokrat je stvar dokončna. Pogodba na katero je bil premaganec pristal, ga obsoja, da mora z brati in ženo preživeti dvanajst let v gozdu, trinajsto pa kjer hoče, vendar neprepoznan.

3.knjiga- Vanaparvan, knjiga o gozdu

Ta spev je najdaljši v vsej pesnitvi. Napolnjujejo ga predvsem množica zgodb, ki jih gozdni puščavniki pripovedujejo Pandovcem. V tej knjigi je znana samostojna krajša epska pesnitev Savitri- hvalnica zveste žene. To je pripoved o Savitri, ki z verskimi vrlianmi obrani moža pred smrtnim bogom Jamo.

4. knjiga- Virataparvan, knjiga o Virati

Tukaj gre za trinajsto leto, ki ga morajo bratje preživeti neprepoznani, če jih odkrijejo morajo namreč v gozdnem izgnanstvo preživeti novih dvajset let. Preoblečeni stopijo v službo pri kralju Virati in ostanejo neprepoznani celo leto. Ko je leto naokrog pa razkrijejo kdo so.

5. knjiga- Udjogaparvan, knjiga o pripravah

Ker je izgnanstva konec in so vse posledice kockarske igre zbrisane, Pandovci zahtevajo svoje pravice. Pripravljeni so se zadovoljiti le z petimi vasmi namesto celega kraljestva. Durjodhana pa vse odklanja in vojna postane neizbežna, zbirati se pričneta dve velikanski vojski.

6. knjiga- Bhišmaparvan, knjiga o Bhišmi

Bhišma poveljuje vojski Durjodhana. Njegovo poveljevanje, ki traja prvih deset dni bitke ima nenavadna pravila, nasprotniki se spopadejo zjutraj in popoldne, med odmori pa se vljudno in spoštljivo obiskujejo med seboj.

Najpomembnejši del te knjige je svetovno znana Bhagavad- Gita. To je kratka pesnitev, obsega okoli 700 verzov. Začenja se s pogovorom med Ardžuno, ki je med Pandovci in Krišno, ki vozi Ardžunov bojni voz. Med prvimi spopadi obide obupanega Ardžuno potrtost zaradi bratomorne vojne. Njegov voznik Kršna ga bodri in se mu nazadnje razodene kot bog Višnu, rešitelj sveta, to je Bhagavad- Gita.

7., 8. in 9. knjiga- Dronaparvan, Karnaparvan, Šaljaparvan

Ti spevi opisujejo nadaljnje dvoboje in rezultat kockarske igre, ko Durjodhana premagan obleži na tleh in se ostanek njegove vojske razbeži ter je vojne konec.

10. knjiga- Sauptikaparvan, knjiga o nepričakovanem nočnem napadu

Ko se Pandovska vojska brezskrbno pogrezne v spanec se trije Durjodhanovi vojščaki maščujejo za poraz in pobijejo vse po vrsti.

11. knjiga- Striparvan, knjiga o ženskah

Kljub vsemu, kar se je zgodilo, se slepi Dhrtaraštra pobota s svojimi zmagovitimi nečaki Pandovci, ženske objokujejo mrtve in vsi so deležni slovesnega pokopa.

12. in 13. knjiga- Šantiparvan in Anušasanaparvan, knjiga o pomirjenju in knjiga o poučevanju

Judhišthira obupan zaradi tolikega pobijanja se hoče odpovedati kraljestvu in oditi med puščavnike, vendar ga prepričajo v nasprotno.

14.- 16. knjiga- knjige o žrtvovanju konja, o puščavniškem življenju in o pretepu z gorjačami

Judhišthira vlada v miru in pravičnosti, slepi Dhrtaraštra izgubi življenje v gozdnem požaru, Kršnovo ljudstvo (Jadovci) se med seboj pobijejo z gorjačami.

17. in 18. knjiga- knjiga o dolgem pohodu in knjiga o vzponu v raj

Judhišthira začuti, da se stara in se z bratu, ženo in zvestim psom odpravi na dolgo pot čez Himalajo, proti raju, na konec potovanja prideta edino Judihšthira in pes. Judhišthira na različnih koncih onega sveta srečuje svoje prijatelje z zemlje.

Ramajana

Ramajana je krajša in enotnejša od Mahabharate. Nastajala je od 4.st.pr. Kr. do 2.st.po.Kr. Pesnitev sestoji iz približno 24.000 dvojnih verzov- šlok. Izročilo pripisuje avtorstvo Ramajane domnevnemu prvemu indijskemu pesniku Valmikiju. Mogoče je res verjetno, da je vsaj njeno jedro delo enega pesnika ali vsaj ene pesniške šole. Podobno kot Mahabharata pa je ep najbrž delo več pesniških generacij, ki so oblikovale staro tradicijo v novem dvorskem okolju.

[1] Brahmanizem je nauk indijske vere, da vse izhaja iz boga in se vanj vrača. Brahma je glavni v trojici bogov, poleg sta še Višnu in Šiva.

[2] Bharata je bajeslovni ustanovitelj indijskega rodu.

	Vedsko obdobje	Klasično obdobje
Čas trajanja	Od srede 2000 pr.n.š.-200 pr.n.š.	Od 200 pr.n.š.- 1200n.š.